Z Ultralahkim letalom Virus 912 iz Maribora na Portugalsko – Danilo in Darja Kovač

Dec 12th, 2012 | By | Category: Ultralahko letalstvo
Polet iz Maribora (LJMB) do Lizbone (LPCS) in nazaj ultralahkim letalom Pipistrel Virus 912.

Polet iz Maribora (LJMB) do Lizbone (LPCS) in nazaj ultralahkim letalom Pipistrel Virus 912.

 

 

 

 

 

 

 

PORTUGALSKA 2012

(Danilo Kovač – upravnik Letalskega Centra Maribor)

Nekoč, pred mnogimi leti sem le sanjal o tem, da nekega dne morda resnično poletim nad Jadranskim morjem. Preteklo je kar nekaj časa, pridobivanja znanja, izkušenj in želja se mi je uresničila. Vendar, ko človek doseže nek cilj vedno začne stremeti za nečim večjim, višjim, daljnejšim. Iz tega sta bili realizirani Malta in Grćija (Atene). In letos, portugalska Lizbona. Želel sem let, ki je v eni smeri, daljši od 1000 milj in daljši od 2000 kilometrov. Na desni sedež sem vzel mojo Darjo, ki tudi rada leti, me podpira in se je že precej naučila iz meteorologije in navigacije.

danili_kovac_ultralahko_letalo_pipistrel2

Prvotna ideja je bila Maroko, v Saharo – vendar so rekli, da lahko le, če imava MTOW več kot 5700 kg. Seveda takšno težo doseže komaj cela naša flota. Prav, pa greva v Gibraltar. Tu so rekli, da me bo pristanek stal vsaj 150 .-€. Ker nisem Rockfeller sem se jim zahvalil za prijaznost. Z Darjo sva potegnila še nekaj milj daljšo črto in pristala v – Lizboni. In letalo? Hja, razen Virusa, bo vse ostalo bolj težko. Virus je hiter, ima velik dolet in je varen. Pustimo podrobnosti o udobju, o tem bo več povedala Darja.

letalo_popistrel_danilo_kovac_portugalska1

Priprave so potekale precej časa. Vmes je treba dotočiti gorivo, upoštevati čas, tudi zamik ure, vremenske razmere,….. Plan je bil naslednji: Maribor – Lezignan – Cascais. In nazaj: Cascais – Montpellier – Maribor. Potekalo pa je takole:

Portugalska 2012 348Mednarodno letališče LJMB ima odpiralni čas takšen, da edino reaktivci lahko kam odletijo, zato sva odletela v petek zvečer v Celje, kjer so nama Celjani z upravnikom Borutom na čelu prijazno ponudili letališče za jutranji odlet. In res sva naslednje jutro, še v temi že rulala po njihovi vzletni stezi. Po vzletu sva hitro pridobila višino in obsijalo naju je jutranje sonce. Slovenija se je komaj prebujala, ko sva jo pri Trstu že zapuščala. Jadransko morje naju je pričakalo v sončnem vzhodu in Benetke so bile pravljične. Povsod modro nebo. Italijanske kontrole letenja so si naju podajale, kot žogico. Severni del Italije je z rahlo izjemo zelo raven in zanimiv. Nobenih težav – potrkajmo po lesu. In sva že v Alpah. Milano nama dovoli vzpenjanje in hribi so vedno višji. Redno kontrolirava motorske instrumente in gorivo. Srečava prve oblačke, ki prerasejo v oblake in se na koncu kot gmote zlijejo s hribi. Preko ne bo šlo, greva na morje proti Genovi, kjer preletiva letališče na cca. 150 do 200 metrih. Kontrola sploh ne komplicira. Vendar naprej so izgledi slabi. Na kopnem so hribi zaviti v kompaktne oblake. Nekako se drživa obale in 150 metrov nad Sredozemskim morjem skušava vse skupaj prebiti. Napeto je! Tukaj nimava veliko posnetkov, ker  ni bilo časa fotografirati. Vendar vztrajava, med oblaki, blizu vode, brez točne pozicije, samo da je obala nekje desno. In vztrajnost se je izplačala, oblaki se redčijo, dvigajo in na koncu izginejo. Pred nama se odprejo prekrasni francoski hribi, predalpski svet. Dvigava se, Francozi ne komplicirajo in preletava res čudovite gore, ki se proti Marseillu pričnejo spuščati v ravnino. Midva tudi, ker so nad nama spet neki oblaki, pod nama pa močvirja. Joj, da si slučajno zdaj ne bi Rotax drznil vzeti pavze. V teh močvirjih naju ne bodo niti iskali, ker naju tako ali tako ne bodo našli. Marseille je že ne vem kateri po vrsti, ki naju spet sprašuje od kod greva, kam greva, tip letala, število potnikov na krovu,….. Pa saj sva dala flight plan. Poveva mu, kar hoče vedeti in začuden je: pa kaj ima to na radarju neki insekt, ki se komaj kam premika na taki razdalji, če se vse druge pike premikajo hitreje. Ja, kaj češ, nimamo vsi dveh reaktivnih motorjev. Eni še letimo kot brata Wright – s propelerjem. Zdaj že tudi gorivo gledava vedno pogosteje. Pa kje je ta Lezignan. Nimava več veliko župe, pa še ven na morje je treba. Darja mi ves čas opazuje gorivo in nadaljujeva. Greva raje dol v Beziersu? Moram se odločiti. Ne, bo šlo do Lezignana! Ampak greva! In je šlo! Uspešno pristaneva.

Portugalska 2012 086

Pa kje sva midva? Nikjer nič in v sredini niča tole letališče. Obstaja tu kdo, ki zna še kaj drugega kot francosko? Nema veze, glavno da imajo bencin. Natankata se Virus in Darja in spet sva za krmilom najinega Virusa na poti proti Lizboni. Touluse sprašuje, če vidiva zemljo?! Kaj te »bluzi«? Imava plavo nebo in vidiva do Senegala. Ampak Touluse je že vedel, kajti pri Pirenejih padeva v gosto gmoto oblakov. Skozi ne gre, obrneva proti Atlantiku. Ne moreva prebiti Pirenejev. Vedno slabše je. Med hribi so turbulence in dežuje. Ne, res ne gre preko, greva na prvo letališče – to je Saint Girons. Francoska kontrolorka pravi, da je to najina najboljša odločitev, ker je grdo tam okoli. Hočem zaključiti flight plan, vendar noče. Hoče me slišati po telefonu po pristanku. Prav! In dvajset minut po pristanku na lepem hribovskem letališču se ulije, da se je kadilo. Ravno še spravljamo v hangar najinega Virusa, kjer so nama prijazni francoski kolegi omogočili hangariranje in našli prenočišče v prijazni gorski vasici, kjer se je čas ustavil tam nekje 1943 leta. Kot da sva v nadaljevanki Alo, Alo.

Drugo jutro startava čimprej, dokler so Pireneji še jasni. Flight plan dam zelo »od oka«. Mislil sem, da so ti hribi tam do 1500 metrov, vendar se na koncu višinomer ustavi na FL 123. Ampak polet je pa nepozaben. Lepote Pirenejev, skale, narava,…. Eh, ne morem tega povedati  z besedami. In na drugi strani: Eviva Espana! Povsem drugačna pokrajina kot pri nas. Bolj barvita in nekako puščobna. Opla, spet problem! Baje je pred nama aktivna vojaška zona, v kateri delujejo reaktivci. Morava proti Pamploni, vzporedno s Pireneji, katere občudujeva še do Pamplone. Nisem najbolj vesel, ker trošiva gorivo preveč ven iz najine smeri. Nad milijonom vetrnic končno lahko obrneva proti jugu. Španska pokrajina je prelepa in po določenem času naju hoče španski kontrolor videti na FL 110. Joj, sreča, da imava Virusa, brez težav drži nivo leta in lepo prede. Madrid naju pusti povsem pri miru, ker ima veliko dela z onimi velikimi. Nad nama je Air Canada, Ocean Air, Iberie in Air France kot po tekočem traku, Lufthansa, British Airways,…. Temu se reče v družbi velikih. Španska kontrola naju ves čas drži tako visoko – ne vem zakaj – in naju nad portugalsko mejo končno preda portugalski kontrolorki, ki nama dovoli spuščanje na 1000 AGL. Kombinirava manifold pressure, obrate, hitrost, višino,….. Samo da bi šlo čimmanj goriva. Da če trošiva, delava to racionalno, ker ga je spet že bolj malo. No, do Lizbone že bo. Tudi Portugalska je lepa dežela, podobna Španiji, morda malce bolj naseljena. In glej, kaj je tam v daljavi? Atlantik! No, saj je že skrajni čas, ker bencina imava še bolj za vzorec, zato gremo čimprej na pristanek. Pa kaj hoče ta Portugalka  v kontroli, da naju pošilja na nek NDB ESP, pa to je tam daleč, če pa nimava župe. Bo šlo? Bo moralo, ima promet v Lizboni in naju pelje okrog Lizbone za Cascais. Darja se zalepi na rezervoarje jaz pa držim kuglico v sredini, kot še nikoli. Adijo pamet, zdaj hoče kontrola, da odletiva s temi kapljicami še ven na morje. Pa zelo nizko morava biti. In potem v nekem trenutku, končno pred nama steza – Cascais. Tak, zdaj pa četudi crkne naju finesa pripelje varno na zemljo. Pristaneva in rulava na parking. Zdi se mi, da sva najmanjša. Kaj je to S5? Odkod? Pa ne da sta priletela s tem iz Slovenije?! No, tu naju malo nategnejo (človek se celo življenje uči) in po neumnosti nama izmaknejo 70 .-€ za neke usluge. Dobro, za povračilo nama uredijo hotel, katerega cena je 177 .-€ na dan, midva pa imava 100 .-€ popusta.

Portugalska 2012 206

Vselima se v hotel in res je svetovni. V času najinega bivanja greva pogledat Lizbono – zelo lepa prestolnica, splača se jo obiskati. Najameva tudi rent-a-car, obiščeva Behemski stolp, najbolj zahodno točko Evrope in Fatimo. Privoščiva si tudi čudovite peščene plaže, kopanje v oceanu in romantične večere. Sicer je pa Cascais nekaj kilometrov pred Lizbono zelo mondeno letovišče, kjer ima svojo rezidenco tudi španski kralj. Lepo je, čeprav so Portugalci kar dragi. In tako v prijetnem vzdušju pride čas za odhod. Vremenske razmere tam nad južno Evropo niso ravno za hvalit, ampak bomo videli.

Iz Cascaisa se dvigneva nad Lizbono in ponovno morava v nasprotni smeri do NDB ESP in nato v notranjost Portugalske. Niti ne veva, kako daleč bo šlo zaradi goriva? Tiste teorije o osmih urah letenja sva že pozabila. Najin cilj je načeloma Ampuriabrava (LEAP), majhno letališče povsem na severu Španije. Vreme je čudovito, Portugalska pod nama še lepša in hitro preletiva mejo s Španijo. Ponovno sva na nad visokimi gorami, vendar tokrat poiščeva najugodnejšo višino, ker imava med 25 in 30 kts hrbtnega vetra. Kako lep je pogled na brzinomer in na ground speed na GPS-u. Letela bova precej blizu Madrida, kjer je veliko prometa. Lepa španska pokrajina, gore, jezovi, …. Vse hitro drsi pod nama. Madrid se v lepem sončnem vremenu koplje pod desnim krilom. Kontrolorji nama sploh ne tečnarijo in naju pustijo pri miru. Pogovarjamo se nujne stvari, odobravajo nama različne višine, če so možne in nama nasploh pomagajo. S komunikacijo nimava nobenih težav. Občasno preletiva tudi kakšno letališče, večje ali manjše, ki ga ni na karti. Še najbolj si lahko pomagava z GPS-om. V daljavi se prične v sumaglici prikazovati nekaj velikega – Pireneji. Vedno večji so in midva vedno bolj pogledujeva na gorivo. Rezervoarje sva nekajkrat že preklopila in poskušava držati nivo na obeh približno enako. Veter je pričel nekoliko pojenjati, ampak glavno, da je še hrbtni. V nekem trenutku se mi zdi, da je malo preveč tišine na radiu in da bi počasi morala preklopiti na Barcelono. Pokličem Madrid, da jim sporočim pozicijo in višino, oz. da jim prišepnem, da sva blizu Barcelone zaradi zamenjave frekvence. Tišina! Nihče se ne javlja. Slišim samo neka letala na velikih višinah, vendar nimava kontakta z zemljo – verjetno sva prenizka in naju Madrid več ne sprejema. Po najinih nekajkratnih klicih se nama oglasi posadka nekega letala nekje zgoraj, ki najino sporočilo prenese Madridu. Ista posadka nama sporoči, da naju Madrid  daje Barceloni. Zahvaliva se in nastaviva frekvenco Barcelone. Spet nič! Darja poišče še drugo frekvenco. Nič! Pa da ni slučajno radio mrknil. Še tega nama je treba. Sicer letiva na manjše športno letališče, vendar je Slovenija še daleč. Barcelono dejansko vidiva v daljavi, a frekvence so še vedno mrtve. V CTR Barcelone ne uletiva, ampak drživa 1000 ft AGL pod njihovim TMA. Levo od naju so temni Pireneji, oblačni, nevihtni in grozeči. Tam preko gotovo ne gre. Ampuriabravi se približujeva iz nižine in že čisto blizu sva, pa je še ne vidiva. Portugalci so rekli, da je letališče delujoče. Najine oči so na pecljih glede goriva, ki se giblje krepko pod 10 litri. A to ne pomeni še ene ure letenja, ampak krepko manj. Ampuriabrava je nekaj malega travnatega, med nizkimi hribi. Kaj če bo jutri oblačno in zaradi hribov ne bo možno vzleteti, kar je velika verjetnost! Odločim se! Darja mi poišče razdaljo in smer do prvega francoskega letališča – nižinskega. V sekundi premeljem faktorje: gorivo, višino, hitrost, veter, varnost, razdaljo,…..in se odločim! Greva v Perpignan! Darja me z očmi sprašuje: kaj pa gorivo? Dovolj ga bo, sem odločen. Tudi sama se spopade z GPS-om in z gorivom. Vsak trenutek mi daje potrebne informacije za let proti Perpignanu. Preklopim frekvenco in Perpignan se oglasi. Ni problema, lahko priletiva. Oblaki naju vedno bolj pritiskajo k zemlji. Še malo in hribi bodo za nama. Imava cca. 200 metrov in oblačnost se še spušča. Prišla bova, pa če bo treba 10 metrov nad cesto. In nenadoma se Darji zazdi, da vidi stezo, ni sigurna, tudi jaz ne, smer je prava,… Ja, steza je! Letališče Perpignan!

Portugalska 2012 146Letiva na 150 metrih, tik pod gosto gmoto oblakov proti finalu za 15. Virus se po več kot šestih urah letenja blago dotakne francoskih tal. Parkirava na apronu GA. Za nama vzleta Air Franceov Airbus za Pariz. Naj gre, midva sva danes svoje odletela. Poskrbiva za letalo in rada bi šla, a kam?! Sama sva od nikoder nikogar. Poleg naju je menda osem velikih Boeingov, vsi neleteči. Kontrola pravi, da naj kar greva ven in naenkrat se znajdeva na avtoparkingu. Po iskanju in spraševanju najdeva neko gospo, ki nama pomaga najti hotel v mestu in poklicati taxi. Seveda zna samo francosko. Okay, najdemo hotel in lepo je zvečer svoje kosti odložiti na mehko posteljo. Perpignan nama kot mesto ni bil preveč všeč, preveč evropski, brez duše, sivina,…. Pa drag!

Oglejte si slikovni potopis na youtube

Oglejte si slikovni potopis na youtube

Zjutraj malo dežja in malo oblačnosti – greva naprej. V hotelu srečava švicarsko posadko, ki leti Mooneya nazaj v Ženevo. A bo šlo? Bomo videli sta rekla in smo šli na letališče. Perpignan ni majhno letališče, ampak nihče ne zna nič drugega kot francosko. Rad bi dal flight plan, pa je gospa na malici. Ne vedo kdaj se vrne. Mudi se nama, dolga pot je še pred nama. Ne vedo, ali naj nama zaračunajo landing, potem ne vedo koliko naj zaračunajo, potem jim računalnik ne dela, potem rečejo, da pride račun po pošti, potem se vrneva in bi morala plačati takoj, potem spet računalnik ne dela, potem uslužbenec ne pozna gesla za računalnik, potem ne zna napisati računa,…. Bližam se stanju, ko bom nekomu nekaj naredil – fizično. In potem mine še ena ura preden ugotoviva njihov sistem točenja goriva. Če je to EU, gremo raje na Balkan. In po vseh peripetijah sediva v letalu, dodava plin in hitro je pod nama Marseille. Vreme je nekoliko boljše, vendar ni za hvalit. Marseille naju pelje ob obali, po nekih točkah, ki jih ne poznava. Vse je še v redu, dokler ne pridejo oblaki – tisti gosti, nizki, deževni. Sva spet na 150 metrih nad vodo in se voziva med oblaki. Poskusiva morda bolj v notranjosti. Kontrola letenja naju komaj sledi, ker s težavo vzdržujeva VMC pogoje. Se že odločiva za pristanek, ko bi moralo biti tu nekje letališče. Ja, dvigneva se za 100 metrov in prideva na višino tega letališča; do sedaj sva letela pod njim. Pa saj ni res! Vojaško je! Greva spet ven, na morje. Opala, vreme je malo boljše. Pa nadaljujva za Cannes in Monaco. S kontrolo v Toulonu se ponovno slišimo (prej sva bila prenizka) in slediva obali. Mimo naju drsijo Cannes, Nica, Monaco, San Remo,…sama znana imena. Vreme je kar solidno in razgled je enkraten. Cannes naju spusti na 150 metrov nad morje, kjer se privatni in vojaški helikopterji vozijo kot po promenadi. Malo prečkava kopno, treba se je dvigniti čez hribe in desno od naju je Albenga – to bo najina rešitev, če bo postalo spet hudo. V daljavi je Genovski zaliv in kontrola letenja naju pošlje precej ven na morje. Vendar….. Tam kjer se prične kopno (celinska Italija), kot da je vsa oblačnost te zemeljske oble prav tam. Kontrola Genova opazi najino stisko, spusti naju nizko, vendar ni šanse letenja naprej – oblaki in obala so dejansko združeni. Kontrolor je zelo ustrežljiv, pravi, da najin problem sliši nek pilot helikopterja, ki leti severno in ima cca. 3000 ft spodnjo bazo oblakov. A kako priti do tja? Kontrola dovoli prelet tresholda glavne steze na 150 metrih, kljub onim velikim, ki so v ILS-u. Zagrizeva v hribe nad Genovo, kontrolor nama pomaga, kolikor lahko in miidva se trudiva prebiti skozi doline. Vsi hribi so v oblakih, le tu in tam je kakšno sedlo malenkost zunaj. V neki točki postane prehudo in odločim se v sekundi: oster obrat nazaj proti Genovi. Ampak pred Genovo je še ena dolina desno, nizka sva, ampak vseeno poskusiva. Na tesno je, vendar se mi po nekaj minutah zdi, da se baze dvigajo. Res je! Zahvaliva se Genovi in pokličeva Milano. Počasi bo tema, oblakov se še nisva rešila in treba bo pristati. Darja išče najbližje letališče in najde nek LF… Ne, nazaj v Francijo ne greva. Naj najde nekaj manjšega (da ne bo drag landing) in proti Sloveniji. Aha, še eno je kar blizu – greva tja! Ga že vidiva, ampak….. Kaj je tisto na stezi? Vse skupaj preletiva na 200 metrih in glej: na sredi steze pod nama je velik šotor, okrog so klopi in mize in ljudje uživajo in se veselijo. Ne moreš verjeti, veselica na stezi. Sicer za naju je steze dovolj, vendar greva nekam drugam, proti Sloveniji. Darja spet išče, zdaj ji lahko tudi sam pomagam. Evo, tule je eno – Cremona! Nastaviva GPS in letiva tja. Prične deževati, oblaki so spet vedno nižji, ampak pod njimi še gre in letališče že mora biti blizu. Dežuje kar močno in midva že nekaj minut letiva na 50 metrih višine. Pa kje je ta steza? Nagnem letalo in glej – pod nama. Nihče se ne javi, a tu bova pristala, pa če je glavna baza NATO. Tako storiva! Najin Virus se v dežju elegantno zapelje po cremonski stezi. Parkirava in lengerirava letalo. V bifeju ne morejo verjeti odkod sva, kje sva bila in kam greva s tako malim letalom. Zaključiva flight plan in domačini nama prijazno pomagajo pri iskanju hotela in prevoza. Spet Ibisov hotel, kot v Perpignanu, tokrat v Cremoni. In zunaj ne dežuje, temveč se voda izliva iz neba. Naslednji dan je vreme zelo slabo. Kupiva si dežnik in greva v mesto na ogled. Danes odlet ne bo možen. Pogledava najslavnejše neprecenljive violine, katedralo, zanimiv je stari del mesta in se vrneva v hotel. Tudi poležavanje je prijetno.

Portugalska 2012 058Naslednji dan zjutraj vreme ni tisto, kar bi si želela, ampak greva vseeno. Goriva ne moreva dobiti, ampak saj bi moralo iti do Maribora. Vzletiva. Kmalu se baze oblakov dvignejo in polet postane zelo prijeten. Padova naju celo pošlje na 50 metrov višine, ker ima promet. In tako priletiva na Jadran skoraj v »brišučem letu«. Ne smeva direktno proti Benetkam, ampak obvezno na VOR GHI in potem po morju mimo Benetk in naprej. V daljavi se prične izrisovati neko kopno – Slovenija. Ko priletiva bližje, močno poči. Darja je spodaj opazila strunjanske klife in ji je padel kamen od srca – doma sva. Greva tankat v LJPZ? Eh, saj bo že do LJMB! Ali pa ne bo? Priletiva skoraj do Divače. Turbulence so zaradi severnega vetra kar močne. Ostro obrnem nazaj proti LJPZ – greva tankat! V Portorožu hitro opravimo, ampak vreme za Maribor je – misija nemogoče! Kaj pa če morda le prideva…..? Greva, vrneva se še vedno lahko. In priletiva do Cerknice, kjer so hribi močno v oblakih. Levo od naju, pri Postojni je neki helikopter, ki se tudi ne more prebiti do Brnika. Poskusiva midva do Postojne in letiva nizko po avtocesti, morda prebijeva v ljubljansko kotlino. Za nama je že neko drugo letalo, ki tudi obrača zaradi vremena nazaj v Portorož. Nenadoma v trenutku vidim pred nama samo še steno iz oblakov in avtocesta grozi, da se bo izgubila v oblakih. Konec! Obračava nazaj! Ljubljana pravi, da je vse zabito do zemlje. Torej ne bo šlo. Greva v Postojno. Ko pristaneva na postojnskem letališču rečeva: »Vsaj doma sva.«, parkirava letalo in »direct to postojnski pub«. Naročiva pico, preučiva meteo podatke in ugotoviva, da sva za danes in verjetno jutri končala letenje. Poiščeva postojnske kolege in Boštjan pravi, da bo danes in jutri težko. Upoštevava nasvet letalskega kolega in letalo spravimo v hangar na varno, naju pa Postojnčani na vlak. In ko se voziva z vlakom ugotoviva, da se ni možno prebiti do Maribora niti teoretično. Zvečer sva doma.

Portugalska 2012 368Čez dva dni, sicer ob precej slabi vidljivosti z Vilijem vzletiva iz Maribora in greva v Postojno po Virusa. In po vsej odisejadi in vseh lepih in manj lepih peripetijah naš Virus popoldan pristane na mariborski stezi. Tako, zdaj smo pa vsi doma.

Nekaj časa je potrebnega, da človek zbere vtise, spomine in vse spravi na papir. Po takem preletu potrebuje malo počitka. Jaz ga nisem imel veliko in z Darjo so se že pričela  pogajanja, kam pa drugo leto? Ciper, Kreta, Turčija, Črno morje,……..? Bomo videli, morda, upam vsaj, bo to moje dolgo pisanje poplačano s tem, da dobiva kakega vandravca zraven in odletimo nekam z dvemi ali tremi letali.

Danilo in Darja Kovač

Tags: , , , , , , , , , , , , , ,

Leave a Comment